Otrok in klop!

Kar težko je verjeti kako ta majhna žival lahko zakomplicira življenje. Večina klopov živi nekje 3 leta, samica pa v tem času izleže od nekaj 100 do nekaj 1000 jajčec.

Podatek, da človek ni glavni gostitelj klopa, nas prav nič ne razveseljuje, saj to ne pomeni, da ga ne moremo dobiti.

Klopi so namreč prenašalci mnogo bolezni. Med najnevarnejše spadata zagotovo klopni meningoencefalitis (KME), ki jo povzroča virus iz družine Flaviviridae in se kaže z znaki vnetja osrednjega živčevja ter lymska borelioza.

Razlika med KME in boreliozo: Povzročitelj je v prvem primeru virus, v drugem bakterija. KME ne zdravimo z antibiotiki, zato priporočajo cepljenje, medtem ko za boreliozo cepiva ni, bakterijo pa lahko uničimo z antibiotikom. Čas prisesanja klopa na verjetnost okužbe z virusom KME ni pomemben, pri boreliozi pa se verjetnost bakterijske okužbe močno poveča za vsakih 24 ur prisesanja. KME je lahko smrten, neposredne smrti zaradi borelioze pa v Sloveniji še nismo zabeležili.

Preprečevanje okužbe in bolezni

Preventiva se začne z repelenti (nekateri repeletni so zelo agresivni in zato neprimerni za majhne otroke) in oblačili (svetla in gladka oblačila), ki naj pokrivajo čim več kože, kadar gremo v gozd (zlasti na ogroženem območju). Tako lahko poskusimo klopu preprečiti dostop do kože.

Pomembno je, da otroku po prihodu domov pregledamo kožo, ga stuširamo in zamenjamo obleko. Obleko v kateri je bil otrok v naravi vselej operemo, saj se klopi radi zadržijo na njej in se lahko prisesajo tudi kasneje.

Če to ni dovolj učinkovito, pa je dobro, da klopa vsaj čim prej opazimo in odstranimo. Zato se je treba po obisku gozda vedno temeljito pregledati.

Pri klopu vsekakor velja pravilo: bolje preprečiti kot zdraviti!

V kolikor pa se klop prisesa pa je pomembno, da:

• Ga čimprej odstranimo (da nas okuži z boreliozo mora biti prisesan vsaj 12 ur)
• Da pozorno spremljamo mesto vboda (rdečina, ki se širi navzven)
• Opazujemo počutje.

Zapis za Vas pripravila ekipa Pikolin.

Slovenija se igra

Starši, se še spomnite svojega otroštva? Kako smo se igrali pred bloki, hišami, v gozdu, na travnikih? Ali pa tega kako so naše mamice pile kavico pri sosedi, mi pa smo se zunaj igrali? Kaj pa se spomnite igre med dvema ognjema, gumitvista, balinčkanja, igre s frnikulami?

Igra, druženje, povezanost! Slovenija se igra je projekt, ki si želi prav vse to priklicati nazaj! Da bi tudi naši otroci občutili vse, pa čeprav le za en dan.

12. maja zato pozivamo VSE, stare in mlade, da se nam pridružijo po celi Sloveniji! Da povabimo ljudi iz svoje okolice iz stanovanj in hiš, da zakričimo, da naj prinesejo žoge, loparje, kolebnice, žare, hrano in vse druge možne rekvizite. Da bomo odrasli otrokom pokazali igre svojega otroštva, se skupaj z njimi igrali ali pa le navijali zanje.

Pikolinke bomo tam s svojimi otroci, ker projekt 100% podpiramo!

Naj smeh in vriski otrok na ta dan preplavijo Slovenijo!

Do 12.5.2018 pa Vam v ta namen v Pikolinu podarjamo kodo SSI10, za 10% popust v naši spletni trgovini Pikolin.

Več o projektu si lahko preberete na: 
Slovenija se igra

Lista želja

Rojstvo otroka je za mnoge starše najsrečnejši dogodek v življenju. Če si to priznamo ali ne, pa je tudi kar velik strošek. Trg je poplavljen z raznimi izdelki in svojemu otroku bi najraje kupili vse.
Zakaj SEZNAM ŽELJA?
V Pikolinu smo se ideje domislili, ker je vse več strank k nam začelo prihajati z listki s stvarmi, ki jih potrebujejo. Pojavljala sta se namreč dva problema in sicer: 1. Stranka je prišla z dolgim seznamom in znesek na koncu ni bil ravno nizek. 2. Ob rojstvu otroka so prišli babice, dedki, tete, strici, prijatelji z željo, da otročku nekaj kupijo (mamica pa je seveda večinoma že kupila). In tu se je porodila ideja, da strankam olajšamo zadevo in rešimo dve muhi na en mah. 

V Pikolinu tako lahko oddate seznam želja (Na njem naj bo vse kar potrebujete: gugalnik, tetra pleničke, dudice, stekleničke, parni kuhalnik, odejice, …).  PRIMER: K nam se oglasi prijateljica in pove za koga kupuje; skupaj pregledamo seznam in izbere nekaj iz njega; to prečrtamo in s tem se izognemo tudi temu, da dobite dva enaka darila. Tako, vi dobite točno to kar si želite in potrebujete; vsi ostali pa bodo tudi zadovoljni, ker jim bomo olajšali nakup darila.

Rezultat: Na koncu vsi srečni in zadovoljni.

Seveda, pa vse nosečke in mamice ob oddaji seznama, prejmete tudi darilce od ekipe Pikolin.

Tekst: ekipa Pikolin

Nosilka; DA ali NE

Priznati moram, da o nakupu nosilke nisem nikoli razmišljala do sedaj, niti nisem vedela kaj dosti o njih. Navezana sem bila le na voziček. A ko je punčka dopolnila 6 mesecev in postala vsak dan bolj zvedava, ji je v vozičku postalo dolgčas. Želela sem si olajšati najine sprehode in najine obiske do pediatrinje (po stopnicah do 4. nadstropja), tako da sem se kljub negotovosti o nosilkah odločila za nakup le te. Ker je različnih modelov na trgu kar nekaj, sama pa sem želela zase in za svojega otroka samo najboljše, odločitev ni bila lahka. Na mojo odločitev so vplivali dejavniki, kot so mobilnost, gibanje na prostem in proste roke za razna opravila. Veliko pohval sem slišala o nosilki Ergobaby Omni 360, tako da sem se odločila, da jo preizkusim. Bistvena razlika med Ergobaby Omni 360 in ostalimi modeli nosilk so različni položaji nošenja otroka. Ergobaby Omni 360 je ergonomska nosilka, saj otroka lahko nosimo na hrbtu, na boku, na prsih s pogledom naprej in s pogledom nazaj.  Namenjena je za daljše razdalje, saj je zaradi dobre oblazinjenosti zelo udobna za nošenje. Podložene naramnice in širok pas ne omogočajo le udobje za otroka, ampak tudi za nas starše. Ob nošenju 8 kilogramske deklice v Ergobaby Omnia 360 me hrbet prav nič ni boli. In kar je najboljše je, da tudi očka uživa na sprehodih s svojo princesko. Nosilke so tako koristne za otrokov telesni, čustveni in duševni razvoj.  

Napisala: Gordana Janjilović

Link do nosilk:

• Nosilke

Dojenje

Zdi se mi, da danes vse preveč poudarjamo kako pomembno je dojenje (seveda je pomembno, ampak ne za vsako ceno) in premalo, da niso vedno dane možnosti, da bi vse dojile.
Ko sem zanosila, sem zelo hitro začela dobivati nasvete o dojenju – zakaj je nujno potrebno, da dojim; koliko časa je potrebno da dojim; naj me ne bo sram dojiti v javnosti; naj pazim na prehrano ko dojim, da dojenček ne bo imel krčev; naj si kupim kreme za bradavice, da ne bodo razpokale… In vsi ti nasveti od ljudi, ki jih komaj poznam in brez, da bi bila sploh včlanjena v kakšno faceboook skupino »dobronamernih« nasvetov doječih mater, kako povečati količino mleka.
Še preden sem sama s sabo razjasnila ali sploh hočem dojiti ali ne, je bilo predpostavljeno, da dojiti moram, ker je to pa ja najbolje za otroka. Priznam, pa naj se sliši še tako čudno, nisem vedela ali si sploh želim dojiti. Vsakič, ko je kakšna prijateljica dojila pred mano, je bil prisoten nek občutek nelagodja na moji strani in mogoče je iz tega tudi izhajal nek dvom pred dojenjem. Definitivno nočem tega početi v javnosti, toliko mi je bilo jasno. Pa ne zato, ker bi imela kaj proti dojenju v javnosti, ampak ker je meni osebno neprijetno.
In potem rodim, 7 tednov pred rokom. Nedonošenčka v 33. tednu, na srečo z razvitimi pluči, diha sam, zdrav je, potrebuje le pomoč pri ohranjanju telesne temperature in pri hranjenju. Prešibak je, da bi lahko jedel sam – težave ima že pri hranjenju po steklenički, o dojenju ne razmišlja nihče. Takoj ga odnesejo na intenzivni oddelek za nedonošenčke, njegov prvi obrok je mleko v formuli, tako kot pri večini nedonošenčkov na oddelku. Mleka nimam, moje telo še ni bilo pripravljeno na to. Torej ni tako samoumevno, da dobiš otroka v naročje in ga podojiš ko se rodi.
Ko se nekoliko sestavim po porodu, grem lahko obiskat svojega otroka (saj je minilo samo slabih 12 ur odkar sem ga držala za slabo minuto in potem živela od ene slike, ki jo je mož naredil z mobitelom). Ko sem ga prvič res držala, sem se spraševala ali sploh ve kdo sem. Ko je ležal tam, v svoji ogrevani posteljici, priklopljen na aparat, ki spremlja njegovo dihanje in raven kisika v krvi (ob katerem ti zastane srce, ko zapiska pri kateremkoli otroku na oddelku) in s sondico za hranjenje v nosku, je potreboval le dve stvari – nego oziroma bližino in hrano. Kar naenkrat mi je postalo pomembno, da dobi moje mleko (poleg formule) – mogoče bo tako bolje vedel, kdo sem, mogoče bova tako bolj povezana, čeprav ga ne morem dojiti.
Ker dojenje torej ni prišlo v poštev, je sledil moj prvi izlet v laktarij. Soba v ljubljanski porodnišnici, za katero večina verjetno ne ve da obstaja, niti je ne opazi, čeprav je takoj zraven recepcije. Soba, kjer lahko mamice otrok na intenzivnem oddelku načrpajo mleko, ki jim ga nato dostavijo za hranjenje. Kar naenkrat si petkrat dnevno razkužujem roke (in še petkrat na oddelku, tako da me že po nekaj dnevih konkretno pečejo), razkužujem bradavice, razkužujem aparat za črpanje mleka, da le ne bo kakšna bakterija v mleku prišla do tamalga. Kar naenkrat mi je vseeno, da črpam mleko pred drugimi, praktično v javnosti, vse smo na istem, vse to delamo za naše mulčke, da ja dobijo vsaj kakšen delček nas. Vsak mililiter šteje, te bodrijo prijazne medicinske sestre, čeprav po treh dneh črpanja na vsake tri ure, načrpam po 20 ml, tamal pa naj bi dobil 30 ml na obrok. Dejstvo je da rabi tudi formulo. In dejstvo, je da brez formule verjetno ne bi pridobival na teži in šel domov po petnajstih dneh. Tako da formula je kul, sploh če veš da je alternativa lačen otrok.
Tudi doma sem, kljub mizernemu izplenu, nadaljevala s črpanjem mleka – vsak mililiter šteje. Petkrat do šestkrat dnevno, ko je otrok spal, skoraj po eno uro, zato da je imel mogoče pol obrokov pokritih z mojim mlekom. Dokler ni rabil še večjih količin, moje telo pa ni sledilo povpraševanju. Po kakšnem mesecu in pol (ravno, ko bi se dejansko moral roditi) je postal dovolj močan, da sva poskusila tudi z dojenjem. Mogoče nama je kakšen mesec uspevalo, enkrat do dvakrat na dan, ko so se poravnale vse zvezde, je bil ravno prav lačen, ravno previt in ravno prav spočit ali ravno prav utrujen. Vsi ostali obroki, so bili še vedno formula po steklenički.
Čeprav sem najprej mislila, da sploh nočem dojiti, potem pa, da ne bom mogla dojiti, sem ga dojila, sicer samo slab mesec, ampak sem ga (čeprav nikoli v javnosti, kar mi še vedno čisto ustreza). In to mi je bilo dovolj. Izkusila sem tisto povezavo, tisti mir, ki ga imaš samo ti s svojim dojenčkom, in že to je bilo več kot bi si lahko želela, ko sem rodila. Ko se je začel odrivati in jokati med dojenjem, sva zgodbo zelo hitro zaključila. Seveda mi je bilo malo hudo, saj sva v bistvu ravno začela, ampak ne on, ne jaz nisva imela nič od tega, da se (oba) dere(va) preden je. In potem je bil pač na formuli. Formula je kul, če dojenje ne gre, dojenje je kul, če gre. Kar ti/vama ustreza. Vsekakor pa ni kul svoje izkušnje z dojenjem ali svojega mnenja o dojenju vsiljevati ostalim kot edino pravilno.

Napisala: Nina Urbanček

Linki do pripomočkov za pripravo mleka:

• Hitri grelnik za stekleničke Beaba
• Posodice za mleko v prahu
• Twistshake Anti-Colic steklenička

Za lažje uvajanje goste hrane

Veliko staršev ima nekakšen strah pred začetkom uvajanja goste hrane. Z uvajanjem se začne med 4. in 6. mesecem starosti. Mislim, da je vloga nas staršev pri tem zelo pomembna, saj otrok začne razvijati odnos do hrane. Imam tri sončke in okusi pri vseh treh so popolnoma različni. Ne bom pisala, s katero hrano je potrebno začeti, ker tega je res veliko že napisanega. Pomembno se mi zdi tudi, kako si olajšati pripravo hrane in predvsem, da v njej ostane kar največ vitaminov. Jaz si brez parnega kuhalnika našega vsakdanjika res ne znam več predstavljati. Pri starejšem sinu ga nisem imela in priprava hrane mi je bila v breme. Sedaj pa uporabljam Beabin Babycook, ki je v enem še sekljalnik, in vsak dan sem hvaležna tistemu, ki je izumil to napravico. Naliješ malo vode, dodaš nasekljano zelenjavo, meso, ribe, … pokriješ in v 10 minutah imaš pripravljen super zdrav obrok. Ker je Babycook 2v1, v tej isti posodici še sesekljaš oz. spasiraš hrano in že je pripravljeno. Umazana je ena sama posodica in vse lahko narediš z eno samo roko (v drugi pa lahko držiš otroka). Meni je res olajšalo pripravo obrokov in Vam ga res toplo priporočam. 

Napisala: Katja Zorman

Povezava do parnega kuhalnika Beaba Babycooka:
Beaba Babycook

Dojenček in kašelj

V teh dneh se nas večina staršev verjetno spopada s kašljem in svečkami iz nosa pri naših sončkih. Na forumih sem prebrala tisoč in en nasvet kako ublažiti kašelj. Nekaj tistih, ki so se mi zdeli najbolj primerni, sem sprobala tudi sama. Vem, da ne gre čez noč, a do sedaj nam je najhitreje pomagala kremica materine dušice, ki se jo namaže zadaj na področju med lopaticama, spredaj na pljučka in na stopala (majhne količine). Zraven pa obvezno privzdignjen vzglavnik in fiziološka raztopina za nosek. Za starejša sinova pa še vedno prisegam na črno redkev z medom (Recept: redkvi odrežemo pokrovček in jo izdolbemo toliko, da jo lahko napolnimo z 1-2 žlici medu. Pokrijemo in pustimo vsaj 24 ur. Nastane sirup, ki ga spijemo eno do dve žlički na dan.) Preverjeno deluje! :-)

Napisala: Katja Zorman

Kolike oziroma krči - nočna mora vsakega starša

Kolike oziroma krči naj bi se pojavili pri vsakem petem otročku. Sama sem mamica treh sončkov in mene je očitno to pravilo preskočilo, saj so imeli krčke vsi trije. 

Vsak drugače - skupno jim je bilo le to, da čudežnega zdravila, ki bi krče odpravilo oz. popolnoma omililo nisem odkrila ne pri prvem in ne pri zadnjem. Ne se ustrašiti - skupno jim je tudi to, da minejo!:)

Prvi je spadal v kategorijo: krči nad vsemi krči! Ni bilo določene ure (pravijo, da naj bi bili bolj v popoldanskem času), krči so se vrstili preko celega dneva, umirili so se ponoči. Doktorirala sem na vseh kapljicah in pripomočkih, ki naj bi lajšali bolečino.

Nekoliko je pomagalo le crkljanje, nošenje in masiranje trebuščka. Trajali so od rojstva in do začetka 4. meseca. Potem pa, kot bi odrezal in ni jih bilo več.

Pri ostalih dveh je bilo bolj ‘po knjigi’, in sicer začeli so se nekje 2 tedna po rojstvu in trajali do konca tretjega meseca. Pojavili so se v popoldanskih urah in bili bolj znosni kot pri prvem sinu.

Sama se sedaj, ko je to že za mano, večkrat pohecam, ko me kdo vpraša, kaj pomaga: zdravilo iščeš toliko časa, da krčki minejo sami od sebe.

Za pomoritev (ne pa tudi odpravo kolikov) so nam nekoliko pomagale koroške kapljice (so sladke in pomagajo pri tem, da otrok dudo, na katero stisneš kapljico ali dve, prej zagrabi in se malo pomiri. Včasih je nekoliko pomagala tudi grelna blazinica s peškami, ki jo segreješ v mikrovalovni pečici in položiš na trebušček. Predvsem pa, kot sem že napisala: crkljanje, nošenje in še enkrat crkljanje, nošenje!

Nekaj pripomočkov za lajšanje kolikov:

• aromatični termofor Snoogy

• Twistshake Anti-Colic stekleničke