Dojenje
6.3.2018
Zdi se mi, da danes vse preveč poudarjamo kako pomembno je dojenje (seveda je pomembno, ampak ne za vsako ceno) in premalo, da niso vedno dane možnosti, da bi vse dojile.
Ko sem zanosila, sem zelo hitro začela dobivati nasvete o dojenju – zakaj je nujno potrebno, da dojim; koliko časa je potrebno da dojim; naj me ne bo sram dojiti v javnosti; naj pazim na prehrano ko dojim, da dojenček ne bo imel krčev; naj si kupim kreme za bradavice, da ne bodo razpokale… In vsi ti nasveti od ljudi, ki jih komaj poznam in brez, da bi bila sploh včlanjena v kakšno faceboook skupino »dobronamernih« nasvetov doječih mater, kako povečati količino mleka.
Še preden sem sama s sabo razjasnila ali sploh hočem dojiti ali ne, je bilo predpostavljeno, da dojiti moram, ker je to pa ja najbolje za otroka. Priznam, pa naj se sliši še tako čudno, nisem vedela ali si sploh želim dojiti. Vsakič, ko je kakšna prijateljica dojila pred mano, je bil prisoten nek občutek nelagodja na moji strani in mogoče je iz tega tudi izhajal nek dvom pred dojenjem. Definitivno nočem tega početi v javnosti, toliko mi je bilo jasno. Pa ne zato, ker bi imela kaj proti dojenju v javnosti, ampak ker je meni osebno neprijetno.
In potem rodim, 7 tednov pred rokom. Nedonošenčka v 33. tednu, na srečo z razvitimi pluči, diha sam, zdrav je, potrebuje le pomoč pri ohranjanju telesne temperature in pri hranjenju. Prešibak je, da bi lahko jedel sam – težave ima že pri hranjenju po steklenički, o dojenju ne razmišlja nihče. Takoj ga odnesejo na intenzivni oddelek za nedonošenčke, njegov prvi obrok je mleko v formuli, tako kot pri večini nedonošenčkov na oddelku. Mleka nimam, moje telo še ni bilo pripravljeno na to. Torej ni tako samoumevno, da dobiš otroka v naročje in ga podojiš ko se rodi.
Ko se nekoliko sestavim po porodu, grem lahko obiskat svojega otroka (saj je minilo samo slabih 12 ur odkar sem ga držala za slabo minuto in potem živela od ene slike, ki jo je mož naredil z mobitelom). Ko sem ga prvič res držala, sem se spraševala ali sploh ve kdo sem. Ko je ležal tam, v svoji ogrevani posteljici, priklopljen na aparat, ki spremlja njegovo dihanje in raven kisika v krvi (ob katerem ti zastane srce, ko zapiska pri kateremkoli otroku na oddelku) in s sondico za hranjenje v nosku, je potreboval le dve stvari – nego oziroma bližino in hrano. Kar naenkrat mi je postalo pomembno, da dobi moje mleko (poleg formule) – mogoče bo tako bolje vedel, kdo sem, mogoče bova tako bolj povezana, čeprav ga ne morem dojiti.
Ker dojenje torej ni prišlo v poštev, je sledil moj prvi izlet v laktarij. Soba v ljubljanski porodnišnici, za katero večina verjetno ne ve da obstaja, niti je ne opazi, čeprav je takoj zraven recepcije. Soba, kjer lahko mamice otrok na intenzivnem oddelku načrpajo mleko, ki jim ga nato dostavijo za hranjenje. Kar naenkrat si petkrat dnevno razkužujem roke (in še petkrat na oddelku, tako da me že po nekaj dnevih konkretno pečejo), razkužujem bradavice, razkužujem aparat za črpanje mleka, da le ne bo kakšna bakterija v mleku prišla do tamalga. Kar naenkrat mi je vseeno, da črpam mleko pred drugimi, praktično v javnosti, vse smo na istem, vse to delamo za naše mulčke, da ja dobijo vsaj kakšen delček nas. Vsak mililiter šteje, te bodrijo prijazne medicinske sestre, čeprav po treh dneh črpanja na vsake tri ure, načrpam po 20 ml, tamal pa naj bi dobil 30 ml na obrok. Dejstvo je da rabi tudi formulo. In dejstvo, je da brez formule verjetno ne bi pridobival na teži in šel domov po petnajstih dneh. Tako da formula je kul, sploh če veš da je alternativa lačen otrok.
Tudi doma sem, kljub mizernemu izplenu, nadaljevala s črpanjem mleka – vsak mililiter šteje. Petkrat do šestkrat dnevno, ko je otrok spal, skoraj po eno uro, zato da je imel mogoče pol obrokov pokritih z mojim mlekom. Dokler ni rabil še večjih količin, moje telo pa ni sledilo povpraševanju. Po kakšnem mesecu in pol (ravno, ko bi se dejansko moral roditi) je postal dovolj močan, da sva poskusila tudi z dojenjem. Mogoče nama je kakšen mesec uspevalo, enkrat do dvakrat na dan, ko so se poravnale vse zvezde, je bil ravno prav lačen, ravno previt in ravno prav spočit ali ravno prav utrujen. Vsi ostali obroki, so bili še vedno formula po steklenički.
Čeprav sem najprej mislila, da sploh nočem dojiti, potem pa, da ne bom mogla dojiti, sem ga dojila, sicer samo slab mesec, ampak sem ga (čeprav nikoli v javnosti, kar mi še vedno čisto ustreza). In to mi je bilo dovolj. Izkusila sem tisto povezavo, tisti mir, ki ga imaš samo ti s svojim dojenčkom, in že to je bilo več kot bi si lahko želela, ko sem rodila. Ko se je začel odrivati in jokati med dojenjem, sva zgodbo zelo hitro zaključila. Seveda mi je bilo malo hudo, saj sva v bistvu ravno začela, ampak ne on, ne jaz nisva imela nič od tega, da se (oba) dere(va) preden je. In potem je bil pač na formuli. Formula je kul, če dojenje ne gre, dojenje je kul, če gre. Kar ti/vama ustreza. Vsekakor pa ni kul svoje izkušnje z dojenjem ali svojega mnenja o dojenju vsiljevati ostalim kot edino pravilno.
Napisala: Nina Urbanček
Linki do pripomočkov za pripravo mleka:
